Jonas je car

Nujno poslušat: http://fekali.com/jonas_archives/2004/08/tit_andronik.html

Ljubljansko nedeljenarjenje

Ko se svobodomiselni človek na neko nedeljo odpravi kar tako brezciljno po Ljubljani, ga izvzemši pasje dreke, pritlehne fizične posledice sinočnjega požurovanja in občasnega okoliovinkastega vonja po pred kratkim obelodanjeni (turistični?) scalini, marsikaj prevzame. Če vročina ni prepasja ali če jo blaži hladnikast vetrič se sprosti celo do te mere, da bi jo kar epopejsko mahnil po svetu nekako in endless pursuit of summer, ali morda še bolje in pursuit of endless summer.

Že malce pozabljena, ob selitvi v klet založena fotografska torbica se je dopoldne prav nič sramežljivo razkrila in mi odločno ponudila svojo vsebino - glede na zadnjo menjavo baterije še presenetljivo delujoč Canonov Eos 300. S polnim šaržerjem in še dvema svežima celuloidnima bratoma v drugi bojni liniji.

Priložnost je bila idealna in kombinacija fotografski aparat + kolo se je izkazala za zelo primerno. Po prekrižarenju večine starega dela, nekaj Prul in Trnovega, začenši s Poljanami in s koncem na Taboru je nastalo sicer manj posnetkov kot je bilo pričakovano, kar je verjetno posledica nekajletnega spanja fotografskega očesa, a bilo je prijetno - to je zadosti. Čuditi se, čuditi se in še enkrat čuditi se, to je naša naloga. Ki jo z veseljem opravljam.

V sredo prihajajoči september se mi nevemzakaj zdi nekakšna prelomnica; čeprav sonce ne bo kar prenehalo sijati in mraz ne bo tu kar s tleskom prstov. Že par let se načrtno opazujem, kako različno doživljam letne čase. In vsako leto gre, kako predvidljivo, hitreje. Tako - hitro - je bilo tudi letošnje poletje. Nikoli nisem bil preveč poletni človek, vsaj ne njegovih stereotipnih klasičnih lastnosti, a se ga po treh mesecih že toliko navadiš, da postane domač, vsakdanji, naučiš se ceniti njegove kvalitete in uživati v njegovih muhah. September je, če nič drugega, spet mesec z r-jem, ko po modrosti starejših ni več najbolj pametno kar tako brezskrbno sedeti na golih tleh. In to je, če nič drugega, gotovo nekaj, kar bomo pogrešali.

Zbogom torej, zadnja poletna nedelja.

080-svetovanje

In že smo pri priljubljeni, močno želeni in čakani rubriki Nasveti iz poslovnega vsakdana - od nas za vas: today's topic is called... (tuš) ...verification!
Namreč, v poslovnem vsakdanu ;) večkrat pride do t.i. glitchev, majcenih izpadov, motenj ali šumov v medsebojni komunikaciji, ki so posledica premalo pozornega poslušanja, govorjenja s polnimi usti, razmišljanja o ljubljeni osebi ali sinočnji nogometni tekmi, ipd. S čimer načeloma ni nič narobe. Težave potencialno nastanejo, ko se med tako komunikacijo odloča o čem, kar je kasneje opredeljeno kot "tega pa že nisem rekel", "prvič slišim" oz. t.i. "halo?" posledica. Ah, but there is a cure. Morda rahlo rudimentarna, a preverjeno učinkovita tehnika se imenuje zapisovanje dogovorov oz. kot nas pouči slovar:

verification [verifikeiš*n] n preveritev, potrditev (pravilnosti), overitev, verifikacija, verificiranje, pregled, kontrola; preskušanje, ugotovitev, dokaz resnice; in ~ of this kot dokaz tega.

Torej, vsakič, ko pride do sklepa, navodila, napotila, dogovora ali česa podobno pomembnega, se vzame papir (lahko tudi prtiček ali kakšna druga primerna, pisljiva(?) podlaga, karkoli) in svinčnik (oz. tisto, s čemer se piše), nato se v parih besedah ali znakih čitljivo (kolikor se pač da) napiše dogovorjeno in se da naročniku v podpis. K slednjemu se doda takratni datum in svoj podpis. Zadeva je jasna, ni več v zraku (tako tistem znotraj kot zunaj glav) in predvsem - je dokazljiva in preverljiva. A pozor, dokazljiva tudi s strani naročnika, kar pomeni, da če smo prevzeli določeno nalogo na svoja (verjamem, da že tako preobremenjena) pleča, jo bomo morali pač izpolniti. Če si seveda ne želimo, da pride palček Verifikatorček in nas s šibovo palico ošvrkne po prej omenjenih plečih. To, da smo verifikacijski listič izgubili, seveda ni noben izgovor (kot bi dejal p.V.), saj ima prej podrobno opisani postopek pozitivno posledico tudi v tem, da se nekega konkretnega dejanja, kot je podpis pod sklepom, veliko lažje spomnemo (in s tem asociacijsko tudi vsebine) kot če bi o vsem skupaj le govorili. Torej pišite in skrbno hranite (listek, ne psa z njim).

The fun never stops!

http://mek.oszk.hu/01100/01149/html/vajdaj.htm

Hihihihi

VAJDA Rudolf GesmbH & Co KG
Augenoptiker - Foto,
Hörgeräte - Kontaktlinsen;

St. Pöltner Str. 14
3204 Kirchberg an der Pielach

02722/67834, 67871

E-Mail: kirchberg@vajda-optik.at

votsmajnejm

hehehe http://www.vajda-elvit.hr

Organizing for CRM, the McKinsey way

Članek s tem naslovom sem v zadnji številki McKinsey Quarterly-ja seveda spet odkril preko Gregorja, ki se je s tem ukvarjal prejšnji teden, če me spomin ne vara.

Zadevo sem si prebral, ker sem se svojega dni tudi jaz malo zanimal za CRM sisteme, jih spoznaval (nekatere askpekte še vedno) v teoriji in praksi - nekaj tega interesa je ostalo še do sedaj. Članek, skratka, pripoveduje o pasteh in možnih rešitvah na področju priprave in implementacije CRM sistemov, kako, med drugim preprečiti neuporabo ter seveda zafrčkanja precejšnje količine zelencev.

Nekaj zanimivosti in poudarkov iz članka:

...more than half of all companis investing in CRM consider it a dissapointment, according to several recent surveys.

The core of the problem now is that too few companies are paying enough attention to the organizational challenges inherent in any CRM initiative.

The role of senior executives is vital [...] forceful messages from the top are critical to enforcing accountability and motivating change.

...two organizational problems: identifiying who is accountable for which results and truly achieving the broad behavioral change that success requires.

Zanimiv, recimo, je tudi primer podjetja, kjer je CRM doživel polom, ker niso uspeli sprostiti urnika end-userjev, ki bi morali določiti zahteve same rešitve, njihovi namestniki pa niso imeli dovolj strokovnega znanja glede frontline-a.

Ena od težav je tudi to, da se podjetja preveč zanašajo na same tehnološke vidike CRM rešitev ter na tehnološke implemetatorje, ki v resnici ne poznajo konkretnih poslovnih potreb panoge, kaj šele podjetja in question. Zaradi strahu pred tem sedaj prihaja celo do obrnjene situacije, da se zaradi prevelikega poudarjanja business strani premalo vključuje IT strokovnjake. Ključ je, seveda, kot povsod drugje, balance! Vse skupaj me spomne na načrtovanje CMS sistemov ali kakršnega koli softwarea, for that matter, ko se neredko zgodi, da se po večmesečnem planiranju in fine-tuningu, ugotovi, da bi pravzapav implementacije zamišljenega sistema trajala predolgo in stala preveč. Zato se redefinirajo osnove. By the way, ko sem ravno pri tej temi - glej prejšnj post - govori o podobnih rečeh.

Velik problem je tudi resistance to change oz. predvsem spreminjanje poslovne kulture, procesov in drže, če temu tako rečem - CRM rešitve posežejo globoko v front-line sales personov (pa ne samo njegov, seveda) vsakdan, gre za precej drugačen koncept dela oz. odnosov do customer data. Tu pridemo do zanimivega in spet splošno uporabnega koncepta, namreč What's in it for me? (ane, Gregor ;) Vsi vključeni v spremembe poslovnih procesov morajo jasno videti neko korist, ki jo bo vpeljava novosti pripeljala s seboj, na dlani jim mora biti, koliko časa bodo prihranili, za koliko bo zrasla prodaja, koliko informacijskega balasta bo odveč zaradi bolj fokusiranih podatkov ali česarkoli že. Če tega ni se podjetja znajdejo kakor vedo in znajo (včasih še tako ne):

Many companies have responded by punishing salespeople who don't "get with the program." Heavy-handed approaches such as docking commisions or circulating internal blacklists of nonadopters...

Tudi izobraževanje, ki je najpogosteje kar package deal in rezultira v tem, da obe strani - informatorji in informirajoči - samo čakajo na imaginarni school-bell, da lahko pobegnejo domov (oz. to the usual routine) ter pozabijo na vse skupaj, ni pripravljeno ali izvedeno na pravi način - "two-day cram sessions" pač niso rešitev.

Fantje iz MicKinseya predlagajo t.i. "Sending and receiving" model, gre za to, da se organizacijska strukutra zgleduje po modelu trga in aplicirajo vloge kupca in prodajalca oz. senderja (who delivers the solution) in receiverja (who implements the solution).

This approach creates accountability and lay the groundwork for later efforts to motivate employees to embrace the initative.

Gre za to, da se naloge ne razdelijo med business people in IT people, ampak da se formirata dve novi ekipi (sending and receiving) iz predstavnikov obeh področij, ter nato vsaka ekipa pripravi requirements in implementation techniques iz svojega vidika. Tako se nekateri vidiki prepletejo in je ergo manj možnosti, da se jih izpusti, poleg tega pa je tudi komunikacija med business in IT lažja, ker se vidika po tem modelu dopolnjujeta, ne pa, da vsaka gradi le na svojem področju. Tako so, kot poudarjajo pri McKinseyu, odgovornosti veliko lažje določljive in "izterljive".

The choosing religion

Zanimivo je, kako se stvari v življenju kdaj sinhronizirajo, they just fit.

Recimo, predprejšnji teden sem razmišljal o nekaterih bodočih nakupih povezanih s stanovanjem in ugotavljal, da sem zelo nagnjen k skoraj brezkončnemu iskanju optimalnega. Nikoli ne veš, kje te čaka kaj boljšega, cenejšega, lepšega, zanimivejšega kot je vrabec, ki ga držiš v roki, no, ali gledaš v izložbi. Spraševal sem se, ali se res splača preletati x število štacun po Ljubljani, narediti y kilometrov in zabiti z ur časa (na to sem sploh občutljiv, ker sem pri svojem delu večinoma plačan po urni postavki), zato da prišparaš par sto, v najboljšem primeru tisoč, unih tamalih kovančkov na katerih piše 1 tolar. Prvi odgovor je radioerevenski: načeloma ne. A sledi mu resničen in večkrat preverjen: NE! Raje letam po štacunah iz lastnega užitka, resnično pregledujoč in brskajoč ter nato kupim nekaj, kar mi pade v oči (to se mi sicer redko zgodi, spontaneity iz NOT maj midl nejm) kot pa panično in mrzlično iščoč nekaj določenega, desperate to find a bargain (which is defined, in most cases, only in my head, somewhere deep...).

Kakorkoli, govoril sem o sinhronizaciji dogodkov... naslednji, prejšnji, teden sem se več ali manj poglabljal v retorične spretnosti in se zamislil ob Aristotelovi definiciji retorike (ki se je seveda zaboga nisem spomnil na samem izpitu). Le-ta se glasi "Retorika je sposobnost, da v vsaki situaciji uvidimo vsa dostopna sredstva prepričevanja." To je praktično nemogoče. NIKOLI ne moreš uvideti vseh dostopnih sredstev prepričevanja, ker jih je, teoretično, nešteto. In iz tega sem prišel do ugotovitve, da si moraš izbor omejiti, ter nato iz tega OMEJENEGA izbora izbirati karkoli že. Ker v nasprotnem primeru zgubljaš čas in energijo za mletje, človek je sicer dober računalnik, ampak spet so tu ene meje. No, to mi je bilo jasno, ampak moja glava se je začela sprehajat (kar, nepresenetljivo, zelo rada počne, ko se je treba posvetit kakšnemu gradivu za izpit) --> možnost izbire je neke vrste iluzija, je zavajajoča; nadalje (kao sklep), svoboda izbire je dandanes zelo zlorabljana iluzija potrošništva. Nekdo (ne spomnim se, mogoče Montesquie) je rekel nekaj v smislu, da je svoboda le možnost izbire okov. Oh, so true, bi rekla Oprah.

No, in tretji del sinhronizacije pa je bil članek iz revije Scientific American, z naslovom The tyranny of choice, ki mi ga je prijazno v branje priporočil (in dal) Gregor (Everybody: Hvala, Gregor!). Avtor, Barry Schwartz, ugotavlja ravno podobne reči, seveda bolj zgoščeno in koncizno, predvsem pa utemeljeno, saj je s sodelavci z raziskavo preveril, da je less res more.

Nekaj zanimivih excerptov:

Naturally, no one can check out every option, but maximizers [those who always aim to make the best possible choice] strive toward that goal, and so making a decision becomes increasingly daunting as the number of choices rises. Worse, after making a selection, they are nagged, they are nagged by the alternatives they have not had time to investigate. In the end, they are more likely to make better objective choices than satisficers [those who aim for "good enough", whether or not better selections might be out there] but get less satisfaction from them. When reality requires maximizers to compromise - to end a search and decide on something - apprehension about what might have been takes over.

When they [maximizers] compare themselves with others, they get little pleasure from finding out they did better and substantial dissatisfaction from finding out that they did worse. They are more prone to experiencing regret after a puchase, and if their acqusition dissapoints them, their sense of well-being takes longer to recover.

...feeling of well-being initially rise as choice increases but then level off quickly (good feelings satiate). Meanwhile, although zero choice evokes virtually infinite unhappines, bad feeling escalate as we go from having few choices to many. The net result is that, at some point, added choice only decreases happiness.

The latter's [satisficer] "good-enough" philosophy can survive thoughts about opportunity cost. In addition, the "good-enough" standard leads to much less searching and inspection of alternatives than the maximizer's "best" standard. With fewer choices under consideration, a person will have fewer opportunity costs to substract.

...two of the factors affecting regret are how much one feels personal responsibility for the result and how easy it is to imagine a better alternative.

A phenomenon called adaptaion also contributes to the fallout we face from too many choices. Simply put, we get used to things, and as a result, very little in life turns out quite as good as we expect it to be.

Because of adaptaion, enthusiasm about positive experiences does not sustain itself.

... all our evaluations of things we do and buy depend on comparison - to past experiences, to what we were hoping for, and to what we expected. When we say that some experience was good, what we mean, in part, is that it was better than we expected it to be. So high expectation almost guarantee that experiences will fall short, especially for maximizers and especially when regret, opportunity costs, and adaptation do not factor into our expectation.

... when we make decisions, experience the consequences and find that they do not live up to expectations, we blame ourselves. Dissapointing outcomes constitute a personal failure that could and should have been avoided if only we had made a better choice.

...maximizers are prime candidats for depression.

The lsesson of my reseach is that developments in each of these spheres [social security, healthacare privatisation, software development, ... ] may well rest on assumptions [autonomy, choice, user flexibility] that are deeply mistaken.

In za konec:

LESSONS
Choose when to choose.
Learn to accept "good-enough".
Don't worry about what you're missing.
Control expectations.

Rhetorikka

Bistvo ni v formalnih pravilih, ampak v kreativni uporabi teh pravil.

"Nova retorika je integrirana klasična retorika s sodobne perspektive." (Perlman)

... ma nemoj

Pet kanonov klasične retorike (stara Grčija):
1) Inventio (zamisel, ideja) - odeja
2) Dispositio (urejena zgradba) - stavba s kravato
3) Elocutio (besede in stilistične figure) - in tiste za šah
4) Memoria (zapomniti si) - tut ena igrca
5) Pronuntiatio (izvedba govora) - profi nune

Netehnični dokazi (vse, kar je dano v retorični situaciji)

Tehnični dokazi - tri strategije dokazovanja:
1) Ethos
2) Pathos
3) Logos

Zgradba govora:
1) Exordium (uvod)
2) Narratio (predstavitev teze) - navratnanosio
3) Divisio (teza in očrt argumentacije) - a ni očrt trapasta beseda
4) Confirmatio (jedro govora)
5) Confutatio (zavračanje protiragumentov) - konfucij je konfuzen, skratka
6) Peroratio (zaključek) - peroralna konzumacija
7) Digressio (premični vložek) - hahahaha, look at 'im go!

Splošne topike (retorični mehanizmi):
1) Definicije (slovarske, logične, retorične)
2) Primerjava (po podobnosti, različnosti)
3) Razmerje (vzrok in posledica)
4) Okoliščine (pretekla in prihodnja dejanja)
5) Pričevanje (avtoriteta, zakoni)

Posebne topike:
1) Sodna (pravičnost)
2) Deliberativna (nagovarjanje občinstva, da nekaj stori)
3) Ceremonialna (vrline in slabosti)

Klasična razvrstitev treh stilov (elocutio):
1) nizek, gol, enostaven - rrrrr
2) srednji
3) visok, cvetoč - ma ku ena sončnica

Dober stil je jasen (čistost, natančnost, ustreznost), neposreden, s potujitvenimi učinki misli.

Štiri možne izvedbe govora:
1) bran govor
2) na pamet zapomnjeni govor
3) ekstemporalni govor - včasih je bila ena oddaja Ex tempore... ne, libris
4) improvizirani govor

Did I mention I just love lists?

Učinkovita raba glasu pri izvedbi:
1) jakost - b.p.
2) kontroliranje hitrosti - včasih smučam hit včasih pa hitr
3) jasna izgovorjava - kvsrku?
4) razumljivost - eee, come again?
5) variablinost (kratki premori) - torej... da... no... hm... pravzaprav...
6) spreminjanje višine - hahahaha
7) spreminjanje poudarkov - ringa RINGA raja, retorika NAGAja

Grombeckove 4 razsežnosti neverbalne komunikacije:
1) proksemika (učinkovita raba prostora) - proksmejika
2) mimika - ooo, Mimi!
3) gestikulacija (konvencionalne, deskriptivne, indikatorji)
4) značilnost učinkovte gestikulacije (sproščenosti, živahnost, definitivnost, časovna usklajenost)

Kva se mi da, ane...

Vrste dialektike (argumentacije):
1) sofistična (kako nategniti nasprotnika brez argumentov)
2) sokrat-platonova dialektika (majevtika - dialog) - racionalna
3) šolska dialektika (z dialogom do resnice)

Grki so cenili retoriko, ker so:
1) cenili ljubezen do jezika
2) imel sposobnost lepega govorjenja za psoredovanje grške kulture
3) imeli tisto moč, ki so znali prepričljivo govoriti
4) skozi zgodbe, ki so si jih pripovedovali, družbeno konstruirali realnost
5) se morali ljudje na sodišču sami braniti in so zato potrebovali dobre retorične sposobnosti
6) uvedli demokracijo in s tem se razvije javnost

Crap.

Sofista:
1) Protagoras (zagovornik estetike, razvoj skepticizma, etika)
2) Gorgias (realni svet je iluzija (to!), skepticizem, psihagogija)

Retoriki klasične dobe:
1) Sokat (dialektika) - stokrat
2) Platon (dialogi, model idealne države, aristokracija, kritičen) - pluton
3) Aristotel (realist) - aristrotel

Rimski retoriki:
1) Cicero (začetnik, prvi kanon) - cici
2) Kvintiljan (učenje govora ljudi že ob rojsvu) - gu gu gu z argumenti
3) Avguštin (cerkvena retorika) - gušti

Renesančni humanizem in reformacija:
1) Erazem Rotterdamski (kompozicija, slog) - Hvalnica norosti?
2) Peter Ramus (izključil argumentacijo, okrašen slog) - Remus, haha

Razsvetljenska retorika:
1) Vico (verjetnost)
2) Descartes (resnična dejstva, brez okraskov, racionalizem)
3) Bacon - & Eggs
4) Blair - Tone?
5) Whatlly - what did you do to deserve such a name?

20. stoletje:
1) Richards (teorija znakov, pomena, retorike)
2) Burke (simbolno delovanje) - tam, kjer burke cveto
3) Perlman (teorija argumentacije) - periloman
4) Toulmin (današnji model argumentacije) - and than we went to Koubarid...

Postmodernizem:
1) avtorji se postavljajo v okvir teorije kompozicije, semiotike, literarnein estetske kritike ter filozofije
2) vpliv poststrukturalizma
3) vzpon epistemološkega in kulturnega relativizma
4) veliki antagonist Habermas
5) teza, da je vsak diskurz, vključno z znastvenim, retoričen

More crap. Dost mam.

BoreDoom

<% dim bolSun

bolSun = CBool(Request.Servervariables("SPACE_SUN"))

If bolSun Then

        Response.Redirect("out.go")

Else

        Response.Redirect("book.read")

End If %>

Reflections on a fairly sunny day

Ugotavljam, da mi vedno bolj pašejo preproste, spevne, melodične pesmice, ob katerih lahko tulim (pa ne v smislu pluree ali weinen ampak as one does in the shower). Bolj so poppy, bolj uživam. Kar je seveda v bistvu bruh-bruh-bruhica in corny in cheesy ampak aj kent help majself. (Spet) se mi zdi, da se staram :) Kar me rešuje, je le misel na to, da mi rahlo vertikalno gibanje piskra povzroči tudi Marilyn Manson z Apple of Sodom... Ajm dain aj houp jor dain tu nije baš poppy :)

Poleg tega se spet izkazuje Wait And See princip... tako preklemansko težko uresničljiv v praksi, če si nagnjen k proaktivnosti in jumping the gun, kot jaz, povrhu vsega pa noro neučakan in želeč si vsetukajzdaj. Recimo aplikacija v komunikaciji - včasih si želiš takoj reagirati na prejet impulz, jasno je, kristalno jasno, kako boš odgovoril, čustva so napeta kot struna. A pozor. Po nekajurnem zamiku se slika sicer zamegli, a obenem znaš postaviti distanco med svojim scenarijem prihodnje komunikacije in osnovnim pomenom besed prvotnega impulza. In tako morda reagiraš drugače. End samtajms, evrifin trns aut olrajt. Tudi zato, ker tistih nekaj ur pomeni pretek tudi na "nasprotni strani".
Nič novega sicer, but we still don't learn. Vsaj ne tako, da bi zaleglo za vse večne čase. Ah, the challenges of life, thou est so gross. Ouvr end ouvr agen.

Ampak Videosex pa še vedno rules.

Za kosilo konzumiral pico z jurčki. Dobro, morda za odtenek pretežko. Družbo poleg Mihe in Tineta delale tri preklemansko tečne muhe, za katere bi bilo res bolje, da bi bile (po Tinetu) v letnem poročilu.