Don't we all

Discardia is becoming mainstream

See here for yourself; living choice: small, as a mindset, not a space-wise limitation.

Espanol Uno

nombre y appelido = ime in priimek
idiomas (lenguas) = jeziki
pregunta = vprašanje
trenta horas = trideset ur
dialogo = dialog
la calle = ulica
guante = rokavice
i griega = ipsilon
cena = večerja
cuchara = žlica

Me llamo ... = ime mi je ...
Como te llamas? = kako ti je ime
Como se escribe? = kako se napiše
Puedes repetir, por favor? = lahko ponoviš, prosim
Soy ... = sem ...
Mi nombre es ... = moje ime je ...
Donde vives = kje živiš (kje stanuješ)
Cual es tu numero de telefono? = kakšna je tvoja telefonska številka
Y el tuyo? = in tvoja
Yo tambien = jaz tudi
Mi direccion es = moj naslov je
En vez de X, Y = namesto X, Y
Yo tengo una empresa = imam podjetje
Soy economista = sem ekonomist/ka

1 uno
2 dos
3 tres
4 cuatro
5 cinco
6 seis
7 siete
8 ocho
9 nueve
10 diez

Peš v službo? Alternativa je končno tu!

Diptih: sreča - nesreča

Sobotografije

O žogici Ubogici in hrčku Smrčku

“Dobro jutro, Smrček!” je zavpila žogica Ubogica, ter se zavalila po hribu: “Uiiiiiiiiiii!”.
“Dobvo jutvo, Ubogifa!” je še s polnimi usti kruha z maslom izdavil Smrček in potem, ko je s težavo pogoltnil, dodal:”Se že zabavaš, kaj?!”.
“Uiiiiiiii, seveda, ko je pa življenje takoooo zabavno!” je odvrnila Ubogica.
“Hmm, zate že…” je polglasno ugotovil Smrček ter se ves zamišljen ozrl v nebo: “Misliš, da bo danes deževalo?”
“Kjeee pa! Če pa bo, bova pa igrala karte ali pa monopili, jojtegasežetakooodolgonisemšla, lahko pa igrava tudi šah, netojetakodolgočasno, ali pa, ali pa…” je odgovorila Ubogica ter se vidno zatopila v misli o tem, kaj vse bi lahko še igrala.
“Prvič: reče se monopOli in ne monopili in drugič: ne vem, če se mi bo SPLOH ljubilo kaj igrati.” jo je podučil Smrček.
“Ah, to rečeš samo zato, ker veš, da vedno, ampak čisto vedno zmagam JAZ!” mu je odvrnila Ubogica.
“To nikakor ni res! To, da so me zadnjič, ko sva igrala Človek ne jezi se, zmotile ptice, ki so čivkale ravno nad MOJO glavo in sem zaradi tega izgubil, še ne pomeni, da vedno izgubim! Sploh pa me dež spravi v slabo voljo.” se je jezno branil Smrček.
“Meni se zdi pa dež zabaven.” je pomislila Ubogica.
“Tebi se zdi tako vse zabavno!” ji je užaljeno odvrnil Smrček.

Speton

Ko drevesa cvetijo,
ko vreme ne povzroča muk.
Ko si prvi.
In zadnji, ki bo šel.
In to si vedno ti.

Vem kje, a ne smem povedati.
Tam te bom čakal.
S prižgano svečo bom svetil
Bogu v obraz.

Jaztion v meni

Ne glej tako presenečeno, bedak.
Nikoli se nisem počutil dovolj živega.
In takega te bom odrl.
Sem najboljše, kar boš kdajkoli dobil.
In zato kar zapri usta.
Želim si slišati tvoj najboljši izgovor.
Takoj pridi ven.
Nekaj je v meni, raste in dobiva tvojo podobo.

Bonebo

Nebo je modro danes.
Nebo bo jasno jutri.
Nekaj se svetlika v moji roki.
Ne bom se te dotaknil,
saj sem samo človek.

Pred lučjo zatisnem oči,
da mi ni treba gledati svetlobe.
Zvezdice se svetlikajo.
Želim si poljubiti sonce…

In sedaj si tu.
In te ne vidim več,
ker si tako svetla.
Želim si modrega neba,
oblačnega neba.

Dan in Noč

Dan počasi postaja zaspan,
Noč prihaja.
Le na kratko “Dobro jutro – Dobro spi.”
Noč prevzame.
Dan že zadovoljno smrči med rjuhami,
sanja prijetne sanje o Soncu, Oblakih
in otrocih, ki se igrajo v travi.
Njihov vesel, popoln smeh odmeva
v sanjah Dneva.
Noč se igra z živahnimi Zvezdami
in govori z modro Luno.
Noč gleda luči na speči Zemlji
in prizor jo gane.
Noč potoči solzo...

Izgubljenosti

Kaj če se ne bomo več zabavali,
ker smo preprosto pozabili?
Nič več uspavank, nič več sanj.
Nič več bolečih trebuščkov.

Iščeš svojo zabavo?
Pozabi.
Izgubil si jo davno.
V prepadu iskanja.

Nobenih belih ograj, slišiš?
Barve so prepovedane.
Ne glej me, nisem bil jaz.

Životinjsko carstvo

Žaba sedi na veji in žvrgoli.
Povodni konj si umiva zobe
ob vznožju eruptirajočega vulkana.
Mladi kačji pastir s pogledom,
polnim strahu mešajočim se z vzburjenjem,
naznanja apokalipso Osnove.

Nikoli ne bo izvedel, ubožček...

Ne-skončno

Ničesar se ne spomnim.
Spomin je le ogledalo resničnosti.
Verjameš svojim sanjam?

Nekega dne bo šlo vse k vragu...
Poskusim misliti, a ni odziva.
“Preklic, preklic!”

Pozor – izhod ni tam, kjer se zdi.
Si izgubljen v svoji glavi?
Verjameš svojim sanjam?

Česa si se danes naučil?
Zgodovina se vsake toliko ponovi.
Verjameš svojim sanjam?

Povsod po svetu.
Je vsega konec.
Znova in znova.

Dear John - Director's cut

Original on Friday15

Last week's missed submishe for Friday15

My take on gadabout:

ČutišČutim

Samo odloži glavo ter odidi.
Reka bo sprala vse…
V tisočletjih izrečenih besed,
me ne čutiš.

Strani tvojega patetičnega dnevnika
bodo gorele v moj spomin.
Čeprav me ne čutiš.

Vse ima okus po tisti sladki tesnobi
izrečenih besed.
Ki jih nisi čutila.

Pol minus ena

Gledoča. Mene z velikimi očmi.
Razmišljujoča. Kaj nama je skupno?
Ljubeča. Ali pa sem morda to jaz?
Tresoč. Se izmikam svoji volji.

Polovični človek zre v praznino.

Drhteča. Nisi se ozrla.
Hiteča. V oddaljenem življenju.
Smejoča. Tako te bom narisal.

Upajoč, sanjam sanje polovičnega človeka.

Prisluhi

Oblački so veseli,
enkrat črni - drugič beli.
Ko hrbet jim obrnem,
obliko jim povrnem.

Govorim jim...
pa me ne poslušajo.
Govorijo mi...
pa jih ne slišim!

Kdo je torej kriv,
da je moj dan še vedno siv?
Ta, ki njim uhlje je povil...

Ključna želva

Mrzlo je ter belo.
In vsi odidejo ter kričijo.
Ter se imajo odlično.

Dobre stvari te dohitijo,
živijo za večno.

Nikoli slišani kriki.
Nevidena belina.
Nezavedno počutje.

Samo ena stvar še ostane…
Z želvo na hrbtu se podamo
v boj.

Poslušajte, poslušajte,
poslušajte.

Jepani

Negibno telo na pločniku.
Nekdo kriči.
V daljavi tulijo sirene.
Diagnoza: končna postaja.

Včasih težko vstanem,
zvonovi mi odzvanjajo v glavi.
Zunaj je še vedno temno...

Ni povratka,
nobenega danes, nobenega jutri,
nobenih misli.

Na poti v kopalnico,
stopim skozi vrata.
Pljusknem si vodo v obraz -
ni odseva v ogledalu.